27. februar

Zdaj sem že dva dni v pokrajini Nelson, ki je najmlajša in najmanjša vinorodna dežela v Novi Zelandiji. Tukaj ni velikih kleti, ampak družinske kleti, tam do 3 milijonov litrov. Po mojem občutku se sem velike kleti ne bodo širile, ker enostavno ni pogojev za velike komplekse vinogradov, namreč svet je precej hribovit in težji za obdelovat, kot na ravnini. Ampak še zmeraj 100× lažji kot pri nas. Regija slovi po najboljših aromatičnih vinih NZ. Zanimivo je videti to prst in podnebje, ki zelo spominja na del Slovenije (ne povem kateri). V glavnem odlični traminci, sauvignoni, rizlingi in potem še zelo dobri chardonnay in modri pinot. Če pa vas zanima kaj več, me boste morali vprašati!

Na poti iz Rotorue sem se ustavil in prespal v Wellingtonu (glavno mesto), ki je precej živahen in ti, da energijo. V naslednjih dneh bom med postanki na letališčih strnil svoje občutke o NZ in upam, da mi bo uspelo napisati tudi vtisi o manjkajočih dnevih (pred 10. februarjem in zadnji dnevi). V glavnem jutri imam premik proti Christchurchu, kar pomeni 450 km vožnje, kar ne bo mačji kašel saj tukaj ni avtocest in zato so vožnje kar naporne. Bomo že, potem pa 1. marca na letalo in pot proti Sloveniji, ki pa upam, da se ne bo zakomplicirala, saj imam v Munchnu le 30 minut časa, da pridem iz enega letala na drugo. To pomeni, da mi enostavno mora uspeti čekirati prtljago v Londonu, drugače pa pač pridem domov en dan pozneje.

23. februar

Mogoče se sprašujete zakaj zadnjih nekaj dni nisem pisal. Odgovor je enostaven. Ni časa.

Sedaj sem v Rotorui. Sem sem prispel po obisku vinorodne dežele Gisborne. Zelo podobne razmere naši koprščini. Je pa zanimivo, da se tukaj zraven vseh rdečih in seveda kralja te regije - chardonnay, pojavlja dišeči traminec in to zelo dober. Čeprav sam nisem ravno ljubitelj traminca, mi ja ta dal neko prefinjenost in pitnost, česar pri naših nisem velikokrat deležen. Gisborne je turistično zapostavljena pokrajina, ki pa se jo splača videti. Dva, tri dni je čisto dovolj za obisk kleti in znamenitosti. Obenem je Gisborn prvo kopno, ki ga je odkril James Cook, ko je odkril Novo Zelandijo. Tukaj so angleži tudi prvič vzpostavili stik z maori. Zanimivo mesto  z okolico, kjer se pridelujejo pomarandže, mandarine, kiwiji in seveda grozdje.

Iz Gisborna sem se potem odpravil v Rotoruo. Zelo pomembno mesto v maorski zgodovini, ki pa je danes znano predvsem po turističnih atrakcijah, kot so gejziri, vrelci, žveplena jezera itd. Za mene je to mesto bekserja, namreč na določenih mestih smrdi po gnilih jajcih kot sam hudič, zaradi žveplenih izvirov. Danes sem si ogledal  Wai-o-tapu. To so termalni vrelci, jezera in gejzir, ki se pojavljajo na vsem propagandnem materialu povezanim z NZ turizmom. Je bilo zanimivo doživetje in je kaj za videti. Mislim pa, da smo vsi (kakih 200 ljudi) bili razočarani, ko smo pričakovali izbruh gejzira, ki izbruhne vsak dan ob 10.15. Ti NZ so to zadevo čisto priredili. Zberejo ljudi tam okrog gejzira, povejo par besed potem pa vržejo neko stvar v gejzir, ki sproži sam izbruh. In izbruh traja vsaj 10 minut. Če te zadeve ne bi vrgli v gejzir, bi izbruhnil na vsake tri dni. Mislim, da smo vsi pričakovali nekaj drugega, vsaj na to kako oni to oglašujejo. Prav patetično smo se nasmehnili, ko je vrgel tisto notri in potem se je počasi začelo peniti in vedno više buhati, tam nekje do 10-12 metrov.

Zvečer pa sem bil v maorski vasi, kjer sem doživel predstavitev njihove kulture, plesov in načina življenja. Maori so ljudstvo, ki izvira iz srednje in južne Amerike in so kot prvi naselili NZ med leti 1000 - 1200. Ko so Angleži odkrili NZ so Maori doživel podobno usodo kot vsa ostala ljudstva, kjer so imeli Angleži prste vmes. Danes predstavljajo okrog 15% prebivalstva NZ in so odrinjeni na rob. Imajo zelo spoštljiv odnos do zemlje, prednikov, narave, živali, morja,… V glavnem preživel sem lepe 3 ure v njihovi družbi.

Včeraj pa sem si ogledal KIWI 360 center. Bom mogoče v prihodnjih dneh kaj več napisal o tem. Dobra ideja, ki je dobro zamišljena in izpeljana. Mogoče bi lahko kaj takega prenesli v naš svet - vinski turizem. 

18. februar

Danes sem se prebudil v čudovit dan, ki je minil brez oblačka. Ogledal sem si tri kleti in za na konec še nacionalni akvarij. Lep dan…

Vsa današnja vina, kažejo da sem v drugem okolišu, saj so to vina z več telesa. Pa gremo po vrsti od “najslabše” do najboljše. Clearview, zelo zanimive bordojske zvrsti in cabernet franc. Craggy Range, fantastična klet za videt. Neverjeten ambient. Vina na izredno visokem nivoju. Ta Mata, najboljše kar sem do sedaj doživel v NZ. Vsaka čast enologu in vinogradniku. Čudovita vina in to kar vsa po vrsti. Tudi cenovno zelo dostopna. Ostaneš brez besed, ko poskusiš serijo njihovih vin. Čestitam!

So pa zanimivi. Ko se odločijo, da bodo na nekem področju nekaj gojili, potem gojijo samo tisto. Npr. tukaj v tem okolišu so sami sadovnjaki in vinogradi, o ovcah in kravah ne duha ne sluha. In dobesedno je tako, da potegnejo črto in se plošča zamenja. Niso tako kot mi, malo eno, pa drugo in tretjo.

Danes sem videl kivija in to celo dva (ne v naravi, ampak za steklom). Prav zanimive kreature, večje kot sem mislil.

17. februar

No pa je prenehalo deževati, čeprav preveč sončno tudi ni. Danes sem obiskal kleti Ata Rangi, ki se ponaša z vrhunskimi modrimi pinoti in klet Palliser Estate, ki je ena večjih kleti na tem področju, slovi pa po sauvignonu, chardonnayu in modrem pinotu. Njihova vina imajo karakter troskega sadja in so kar precej bogata. Po ogledu kleti sem se odpravil 270 km proti severu in sicer v Hawkes Bay, kjer bom ostal naslednje tri dni. Drugo največje vinogradniško območje v NZ z nekaj zelo znanimi kletmi. Slike pridejo danes zvečer (po mojem času), ker imam probleme z računalnikom in se bom moral prvo malo z njim poigrat. Drugače pa se pokrajina po kateri sem potoval ne razlikuje od ostale. Je pa bilo zanimivo videti ohranjeni avtohtoni gozd na Mt. Bruce. Ko to vidiš potem ti postane jasno, da to zemljo izkoriščajo do onemoglosti, saj ni nobene podobnosti z avtohtonim rastlinjem…. 

 

16. februar

Spet dežuje. Ne vem ali naj še verjamem njihovi statistiki o količini padavin (v tej regiji 600 mm) saj zunaj spet dežuje in to celi dan. Tudi napoved za naprej ni najbolj obetajoča.
Obiskal sem tri vinske kleti in sicer Martinborough Vineyard, Vynifields in Te Kairanga. Vynifields ni bila po mojem okusu, drugi dve pa sta navdušili s posameznimi vini. V vseh kleteh sem poizkusil vse modre pinote, ker ta regija pač slovi po njih. Kleti tukaj so res bolj družinske kleti in povečini manjše. Vynifields ima organsko pridelavo na kar so zelo ponosni in tudi njihova kuhinja je v tem stilu. Martinborough Vineyard se ponaša z najstarejšimi vinogradi v tej regiji, Te Kairanga pa mi je posebej ostala v spominu po njihovem modrem pinotu Estate 2006. Modri pinoti te kleti so bogati in bolj kompleksni. Je pa ta klet nekoliko večja in ima vinograde tudi v Hawkes Bayu.

15. februar

Po treh urah vožnje s trajektom (plus ena ura vkrcavanja) sem prispel na severni otok v Wellington, glavno mesto NZ. V samem mestu se nisem ustavljal, ker baje ni nič posebnega za videt. Odpravil sem se direktno proti Martinboroughu. Ena izmed najmlajših in tudi najmanjših vinskih pokrajin v NZ, ki pa je izrazito drugačna od ostalih, saj slovi po malih kleteh, ki so ubrale neko svojo pot in to zelo uspešno. Slovijo predvsem po modrem pinotu. V tej regiji je kakih 50 družinskih vinskih kleti. Jutri se bom najprej odpravil v vinsko točko te pokrajine, kjer bom skušal pridobiti splošne informacije in potem še v kaki dve kleti, da dobim občutek kaj tukaj počnejo.

  

14. februar

Danes sem se odpravil proti Blenheimu, kjer sem obiskal klet Montana - Brancot. Montana je največja vinska družba v NZ in ima samo v tej regiji 4000 ha vinogradov. Sama klet je najstarejša klet v Marlborough regiji (1972). V kleti sem uporabil »prijateljstvo« z Jimom Robertsom (odgovoren za NZ v Pernord Ricard, ki ima v lasti tudi Montano) in to mi je odprlo vrata v notranjost kleti, kjer sem imel vodeno vodstvo po kleti in to samo za mene. Videl sem nekaj zanimivih »stvari«. Se ne bom spuščal v podrobnosti, ampak taka klet naredi vtis. Je pa zanimivo, v katero smer usmerjajo pozornost. Naprimer pri rdečih vinih ne posvečajo neke velike pozornosti v tehnologijo tankov za fermentacijo, ker so ugotovili, da jim ne prinaša prednosti, ampak kvečjemu še več dela za nič. Pri belih vinih so zelo natančni in tukaj se »dela« njihova prednost pred nami. Po Montani sem si še malo ogledal same vinograde in vinski festival od daleč, ker je zelo množična prireditev in je nemogoče dobiti karte. Jutri pa se odpravim na severni otok v novo nastalo vinsko pokrajino – Martinborough, deželo modrega pinota.

 

13. februar

Danes je bil dan potovanja. Poslovil sem se od Christchurcha in se odpravil proti Blenheimu, se pravi 400 km proti severu. Zdaj sem se že dobro navadil na to, da ima avto avtomatski menjalnik. Da vozijo po drugi strani pa mi tako ali tako ni delalo problemov. Dan je bil siv in deževen. Celo pot do Blenheima je deževalo in pihalo. Ko pa sem prišel v Blenheim - Marlborough je prenehalo deževati. V tem je »skrivnost«, da je regija Marlborough tako primerna za vinogradništvo. Po prihodu pa so se začele pojavljati težave, namreč nikjer nisem mogel dobiti sobe. Ta vikend je namreč v Marlboroughu vinski festival, ki je množično obiskan. Po nekaj urah iskanja se mi je nasmehnila sreča v 25 km oddaljenem Pictonu. Hvala bogu. Sem že pomislil, da bom moral spati v avtu.

12. februar

Danes sem ostal brez svojih kolegov, ki se vračajo nazaj v Slovenijo. No, so pa ostali v NZ 12 ur dlje, kot so sprva načrtovali, saj niso bili pozorni, da na karti piše 7.30 p.m. Vreme je zares sitno saj je deževalo celi dan in je kar precej hladno. Z veliko truda sem prišel do avta, ki ga sploh ni tako lahko najeti, saj je kljub množici rent a car pisarnam več ali manj vse razprodano. Ja, tukaj ni čutiti recesije, vsaj v turizmu ne. Kot zanimivost lahko povem, da sem danes na ulici srečal Slovenca, ki že 9 let živi v Christchurchu – zanimivo. Jutri pa se odpravljam nazaj v regijo Marlborough, kjer bo 14 februarja vinski festival….

11. februar

Dan potovanja. Iz Queenstowna v Christchurch. 10 ur vožnje z avtobusom. Ampak se je splačalo. Čudovita pokrajina z OGROMNIMI jezeri (večina umetnih) z neverjetno svetlo modro vodo. Ta dan smo si ogledali Mt. Cook, ki je z nekaj več kot 3700 metri najvišja gora NZ. Zraven nje pa še Tasmanov ledenik. 27 km dolg in 8 km širok. Res lepo.
V vseh teh urah vožnje pa dobiš pravi pogled na NZ. Ovce, ovce, krave, ovce, skoraj nikjer ljudje in na vsako uro kakšno naselje v obliki Texasa. Večina ljudi na NZ živi od kmetijstva, kar je še posebej vidno pred Christchurchom. Namreč mestu leži v pokrajini Cantebury, ki je največja ravnica v NZ z nekaj čez 200 km dolžine in 80 km širine. Tukaj se vse vrti okrog kmetijstva. Nam neverjetno je koliko površin se namaka. Morajo imeti drugačno zakonodajo glede tega in poceni energijo, ker drugače ne bi namakali vseh teh pašnikov. Vode pa imajo več kot dovolj, saj iz gora na zahodni obali več ali manj vse reke tečejo proti vzhodni obali.

7. februar

Danes smo raziskovali ta slavni Marlborough. Prva klet je bila Mahi Winery, kjer si velja zapomniti njihova vina, še posebej sauvignon, ki je zorjen v lesu. Imajo kar nekaj biološke pridelave, ki pa v tej suhi klimi ni problematična (podrobnosti so zapisane v moji beležki).

Naslednja klet je bila Allan Scott. Nič takega kar bi si bilo vredno zapomniti, edino najedli smo se dokaj dobro, saj smo tam imeli kosilo. Potem pa smo skočili še preko ceste v Cloudy Bay. Klet, ki je ponesla slavo novozelandskega sauvignona v svet. Ni, čudno da ga pridelajo 80% njihove proizvodnje. Zanimive so bile še njihove penine, take malo bolj resne, starane 5 let.

 

6. februar

Ker je naša vrla državna firma tako hitra (siol, že dva tedna čakam na podaljšanje domene) še zmeraj ne morete brati mojega dnevnika. V sredo 4. februarja smo se odpravili z ladjo na otok Waiheke, ki je od Aucklanda oddaljen 35 minut vožnje. Je izrazito turistično naravnan in take komercialne so tudi vinske kleti. Vsaka pač poizkuša na čim bolje unovčiti svojo zgodbo. Prva je bila na vrsti klet Goldwater Estate. Urejena klet z lepimi vini, ampak brez nekih presežnikov. Sledila je klet Stonyridge, ki ima biološko pridelavo in to zgodbo zelo dobro prodajajo. Veliko k temu pripomore mlada in energična enologinja, ki je mojim sopotnikom pognala kri po žilah. Zanimiva vina, ki pa si če smo pošteni ne zaslužijo svoje previsoke cene. Zanimiva je mikrolokacija te kleti, saj so lani imeli, kar 80 dni, ko se je temperatura dvignila nad 30 stopinj, kar je za Novo Zelandijo nekaj neverjetnega, saj se tu najvišje poletne temperature gibljejo okrog 27 stopinj.
Na koncu je sledil še obisk kleti Te Whau, ki leži v idilični pokrajini nad morjem, s čudovitim pogledom na Auckland v daljavi. Pridelujejo vina bordojskega tipa, ker hočejo biti drugačni od ostalih v Novi Zelandiji.

Zvečer smo se odpravili na čudovito večerjo 70 km južno od Aucklanda. Iz nekdanje kleti so zgradili toplice, ki jih obdajajo vinogradi, ter fantastična okolica. No večerjali smo kar 4 ure…

5. februar. Kleti Kumeu River Wines, West Brook in Coopers Creek. Absolutno se je splačalo videti klet Kumeu River, ki sem si jo zapolnil predvsem po enkratnih chardonnay-ih. Tukaj sem dobil tudi nekaj zanimivih podatkov iz vinarskega vidika pridelave chardonnay-a. Bi bilo zanimivo poskusiti tudi pri nas. Drugi dve kleti sta bili na nivoju prejšnjih, spet z korektnimi vini, ampak nič več. Ta dan smo zaključili s čudovito večerjo. Kupili smo rake na tržnici v Aucklandu, pripravil pa nam jih je Zvone Curk. Pojedli smo 5,2 kg rakov in še 3 kg školjk. Zraven pa še 7 buteljk vina in je blo kar veselo…

6. februarja smo se iz Aucklanda preselili na južni otok in sicer v pokrajino Marlborough, ki je njihova največja pokrajina, saj bi naj po zadnjih podatkih tukaj raslo 17.000 ha vinogradov, kar je dve tretjini vseh v Novi Zelandiji. Največ je seveda sauvignona, več kot 70%.

Takoj, ko smo zapustili letališče smo obiskali klet Saint Clair. Dokaj nova klet, specializirana za sauvignone in modri pinot. So zelo natančni pri svojem delu in zelo pozorni na to iz katere lege prihaja grozdje. Imajo 8 Bucherovih stiskalnic in 150 tankov, tako da vsako lego posebej vinificirajo in potem na podlagi aromatike in karakterja vina določijo ceno grozdja, ki jo plačajo pridelovalcem. To bi bilo zanimivo videti v Sloveniji. Mislim, da enologi ne bi dolgo živeli.
Velikost te kleti je primerljiva z Vinakoper. Povedali so nam, da večina kleti v Novi Zelandiji nima lastnih polnilnic in tudi oni ne, ampak polniji v sosednji stavbi, ki je največja polnilnica v Novi Zelandiji. Imeli so nekaj zanimivih sauvignonov…

Nekaj vtisov iz severnega otoka. Vinogradništvo se je pričelo na severnem otoku, ampak ga tam v zadnjem času praktično več ni. Le tu in tam so vinogradi okrog vinskih kleti, ki pa so ostale na severnem otoku. Edini zares urejeni vinogradi so bili v Kumeu River Wines. Saj so tudi drugi zrihtani v nulo, ampak se vsepovsod pojavljajo napadi viroz itd. Z našega stališča nepredstavljivo je, da imaš klet 700 km vstran in voziš, grozdje in mlada vino s hladilnimi cisternami v klet. Tako namreč tudi dol zadeva igra, saj imajo večino vinogradov v Marlboroughu in potem še nekaj v Hawkes Bay-u in Gisbornu. Zgleda, da so kleti zadržali gor zaradi turizma, imidža in tudi zato ker se dejansko v teh vinskih pokrajinah nič ne dogaja in so precej odrezane od preostalega sveta.

Poseben vtis na nas je prvi teden naredila predstavitev vin v Pernod Ricard-u, ki ima v lasti tudi klet Montana. Pernod Ricard je tretja največja vinska družba na svetu in prav zanimivo je bilo opazovati njihov profesionalen odnos. Tam smo namesto ure in pol obsedeli več kot tri ure in zvedel sem marsikaj zanimivega. Pravi profesionalci. Nič ni prepuščeno naključju vse je analizirano in preučeno do podrobnosti. Od podlage zemlje, pa do potrošnika je podprto z neštetimi analizami. So lepo prikazali, da brez truda in profesionalnosti ni uspeha. S takim pristopom so Novo Zelandci tudi prepričali svet, da je njihovo sauvignon najboljši na svetu čeprav mogoče ni.

3. februar

Sedaj sem se že dobro seznanil z Aucklandom in okolico saj sem tu tretji dan. Zelo prijetno, urejeno in sproščeno okolje. Temperatura se giblje podnevi okrog 25 stopinj, ponoči pa med 15 in 18. Živim v samem centru mesta tik ob znamenitem aucklandskem televizijskem stolpu, ki je najvišja stavba (328 m) na južni polobli.

Auckland je mesto jadralcev in vse se vrti okrog morja, kar je tudi logično saj ga morje obdaja z vseh strani. Ima podobno arhitekturo kot npr. Capetown. Očarajo promenade ob morju z neštetimi marinami. Posebej zanimivo v Aucklandu je to, da ima v samem centru nekaj deset stolpnic, drugače pa prevladujejo nizke gradnje. Stanovanjski blok je nemogoče videti. So pač hiše različnih tipov. Zaradi tega je mesto izjemno veliko po površini in tudi zelo zeleno.

Do sedaj smo obiskali kleti dalmatinskih korenin, ki so pričela z vinogradništvom v Novi Zelandiji v začetku 20. stoletja (Babich, Nobilo, Soljan, Matua…) Paradni konj vseh teh kleti je Sauvignon Blanc. O sami kakovosti vin še ne bom pisal, ker moram dobiti nek splošen vtis o tej deželi, ampak za enkrat nič zares vrhunskega. Slogan teh vin je predvsem aromatično, čisto, pitno. O kaki kompleksnosti pa zaenkrat še ni govora.

31. januar

Sem v Los Angelesu, edino kar lahko povem je to, da so ti jenkiji tako naduti in arogantni, da kar ne moreš verjet. Po letu iz Londona smo zdaj v tranzitni coni, kjer čakamo na nadaljevanje leta. Zato, da smo vstopili v tranzitno cono smo najprej izpolnjevali neke res nore formularje, nato so nam vzeli prstne odtise in nam slikali naše lepe očke. In to z odnosom za popizditi. Končni rezultat vsega skupaj pa je ta, da smo prišli v tranzitno cono, ki pa je v bistvu mesto kjer smo s izkrcali in sedaj pred vrati čakamo, da naredimo tistih nekaj metrov, da bomo spet na letalu.

30. januar

Po slabem letu se spet odpravljam raziskovat vinski svet. Tokrat bom spoznaval Novo Zelandijo po dolgem in počez. Upam, da bo tako enkratno kot je bilo v Južni Afriki, ki je ne bom nikoli pozabil.

Potovanje do Nove Zelandije bo trajalo skoraj dva dni. In sicer se je pričelo na Brniku in potem v London – Los Angeles – Auckland . Nova Zelandija je dežela s 4 milijoni prebivalcev in je zelo redko poseljena, saj je po površini večja kot Italija. Vinogradništvo v Novi Zelandiji je zadnja leta pravi svetovni bum, še posebej so znani po sauvignonu. Se bom lahko prepričal ali imajo boljši sauvignon od mene ali ne.
Drugače pa je sedaj tam poletje in se bliža čas trgatve - juhuuu!
Letos bo pisanje bloga potekalo malo drugače, saj bo potrebno upoštevati, da bom jaz zmeraj 12 ur pred vami. Moje popotovanje po Novi Zelandiji bo razdeljeno na dva dela. V prvem delu bom potoval skupaj z organizirano skupino vino ljubcev iz Slovenije, po 12. februarju pa raziskujem v lastni režiji. Sedaj sem v Londonu, kjer čakam na letalo za L.A. Pred mano je še 29 ur potovanja…
Dovolj za enkrat, upam da boste tudi to leto tako pridno spremljali moj blog.21. november

 

Danes je en teden od kar sem se vrnil iz Češke. Bil sem na Sauvignon forum 2008, dogodek, ki se zgodi enkrat v štirih letih. No, to še ni vse. Tam sem bil kot eden izmed 21 ocenjevalcev vina iz celega sveta in sicer sem nadomeščal g. Iztoka Klenarja. Iz Slovenije je bil prisoten še prof. Marin Berovič.

Sauvignon forum je največje tekmovanje sauvignonov in cabernet sauvignonov na svetu. Prisotni so bili vzorci iz 16 držav. Ocenili smo nekaj čez 220 vzorcev in sicer po 100 - točkovni O.I.V lestvici, ki pa je bila modificirana in to na tak način, da ni bilo razreda dobro. To je na začetku ocenjevanja povzročilo več kot enourno usklajevanje pri uvajalnem vzorcu. No, smo pa se potem hitro ujeli… Kot zanimivost lahko navedem, da prvi dan ocenjevanja v naši komisiji nismo podelili niti ene zlate medalje. Ja, zadeva je na zelo visokem nivoju. Na koncu bo nagrajenih največ 30 % vin, ki predstavljajo najboljše sauvignone in cabernet sauvignone na svetu. No, drugi dan smo bili malo bolj radodarni, podelili smo celo 3 zlate medalje, kar pa je posledica res fantastičnih vin, predvsem cabernet sauvignonov. V moji komisiji smo bili ocenjevalci iz Italije, Španije, Avstrije, Francije, Češke, Nove Zelandije in jaz ponosen Slovenec. Moram pohvaliti organizatorje saj so za nas degustatorje res lepo poskrbeli.

Bila je zanimiva izkušnja za mene, saj kot veste me med vini še posebej fascinirajo sauvignoni, zato sem te tri dni na Češkem užival v debati in odkrivanju in spoznavanju minimalnih razlik med sauvignoni iz celega sveta.

Aja, mislim da je naš (HERGA) sauvignon suhi jagodni izbor letnik 2006 dobitnik zlate medalje. No počakajmo še nekaj dni, da dobimo uradne rezultate….

22. oktober

Evo pa je prva moja trgatev v Vinakoper za mano. Zanimiva izkušnja. Je dober občutek, ko si del tako utečenega sistema, kjer vse funkcionira brez neke nepotrebne napetosti in panika, namreč takšne sem imel izkušnje iz marsikatere kleti, kjer sem bil v trgatvi.

Trenutno sem v Vinakoper dobra dva meseca in sem se dodobra seznanil s samo kletjo in sistemom. Kaj naj izpostavim??? Nevem, veliko je stvari, ki so me navdušile. Napisal jih bom nekaj, ki pa si ne bodo sledile po pomembnosti.

Prvič. Nič prepuščeno naključju. Tukaj kontrola, sledljivost in nadzor delujejo v pravem pomenu. Res od grozdja do steklenice je vse tipi topi. 

Drugič. Grozdje. Saj je res, da sem Prlek in bom se zdaj malo posipal s pepelom, ampak kakovost grozdja je fantastična (saj je v jeruzalemskih goricah tudi, ampak nas je premalo, ki imamo dovolj znanja in občutka za trto). Ni govora o kakšni koli gnilobi itd. Je pa res, da je očitna razlika med grozdjem Vinakoper in privatnim odkupom, kjer kakovost zaostaja. Saj ne rečem, da ima obala boljše danosti, je pa očitno, da je v vinogradništvu več znanja in reda, kot pa na štajerskem koncu. 

 Tretjič. Priznam, da sem se komaj zdaj dobro spoznal z vini Vinakoper in sem ponosen, da v Sloveniji pridelujemo tako dobra vina. Imamo nekaj takih biserov, da lahko rečeš samo vau.

 Četrtič. Tehnična opremljenost. Če hočete videti sodobno opremljeno klet se vam ni potrebno odpraviti v tujino. Klet je res na nivoju in sledi razvoju oz.  prehiteva. Se še spomnite, kako sem se rapisal o ročnem sortiranju grozdnih jagod v Lourensfordu (JAR). No to kar tam dela 15 ljudi pri nas v Vinakoper dela stroj, ki ga kontrolira in upravlja ena oseba. Ni jih veliko, ki bi se lahko pohvalili s tem. 

Petič. Jasno je dodelan sistem kakovosti. Za vrhunska vina so stvari določene že od same lege vinograda naprej do same steklenice in opreme vina.

Šestič. Preveč je stvari, da bi jih vse napisal. Se pa lahko marsikdo pride učit v Vinakoper, ker se ima kaj za naučit. No, saj pa saj se tudi hodijo učit in to iz vseh koncev.

7. oktober - VINOTOČ

Dolgo me ni bilo… Sedaj sem že v Kopru…. Ampak danes bom raje obujal spomine. Zakaj? Ker so lepi!  V glavnem po Veroni sem obiskal še sejem v Novem Sadu ter strokovni sejem LIWF v Londonu. London je ena izmed boljših stvari kar se mi jih je zgodilo. Okrog 1000 vinskih kleti iz celega sveta - vau. Odprt je samo za strokovno javnost, kar je super saj ni prevelike gneče. Za razliko od Verone lahko v Londonu poizkusiš čisto vsa vina. Tako sem si dal duška predvsem z vini iz “novega sveta” (Vila Maria, Montana, Penfolds, Jacobs Creek,…) zadnja dva dni pa še s francoskimi rdečimi in rizlingi in Nemčije.

Srečal sem se tudi s kolegi iz Južne Afrike in sicer iz kleti Lourensford (ja sem se kar malo zaljubil v to klet). Jih je bilo lepo srečat in videti, hkrati pa sem lahko poizkusil vina pri katerih nastanku sem sodeloval tudi jaz.

V Londonu sem bil z Gorazdom (vodja prodaje za tujino) iz Vinakoper. Prepričan sem, da smo zapustili dober vtis in da je sejem bil uspešen saj smo navezali kar nekaj stikov z zastopniki v tujini. Seveda ni težko zapustiti dobrega vtisa če predstavljaš odlična vina iz Vinakoper, na katera smo lahko ponosni kjer koli v tujini.

1. julij

Pravkar sem prišel iz faksa - sem imel izpit. Sedaj pa bom malo za relaksacijo napisal kako je bilo v Veroni - Vinitaly. 

Takoj naslednji dan po prihodu iz Južne Afrike sem se z vsega petimi urami spanca odpravil na Vinitaly. Hvala bogu sem vozil do Kopra, potem pa vožnja ni bila več moj problem. V Kopru sem se namreč pridružil g. Pucerju, g. Klenarju in novinarju iz Dela, katerega imena se na žalost ne spominjam več.

Sam sejem je ogromen (največji na svetu), za moje pojme prevelik. Je res, da je odprt 5 dni, ampak v teh petih dneh si lahko malo bolj natančno pogledaš mogoče 5% razstavljalcev, ah še to ne. Zadeva se je dogajala v 14 dvoranah in recimo v vsaki izmed teh je bilo med 400 in 500 razstavljalcev. Veliko za videti, še posebej kakšni razstavni prostori od znanih kleti, ki so bili prav neverjetni (v nadstropjih,…) Drugače pa malo za pokusiti. Namreč vse skupaj je dokaj zaprto - mislim na znane kleti. V glavnem ni mogoče kar tako poskusiti vina. Sam sem se osredotočil na vina iz Italije in “novega sveta”, ki pa je bil zelo skromen. Bolj zanimivo je bilo spoznavati lokalne sorte iz Italije. Malo sem se ustavil tudi pri naših severnih in vzhodnih sosedih, ki pa so me zelo presenetili s sortnim izborom. Poskusil sem Shiraz, Merlot, Cabernet Sauvignon,… prav neverjetno. Ne morem verjeti, da 20 km čez mejo (avstijsko, madžarsko) gojijo vse te sorte, pri nas v Podravju pa niso dovoljene. 

Na sejmu sem bil pet dni in me ni posebej očaral. Sem pa bil ponosen na vina iz Vinakoper, ki so bila zelo dobro sprejeta med obiskovalci. Škoda le, da je bil naš razstavni prostor na tako neopaznem mestu. 

18. junij

Na salonu prleških vinarjev Jeruzalem 2008 sem se odločil, da bom ponovno začel bolj »redno« pisati blog. Vzrok za to je gospod iz Primorske… Ne bom razglabljal zakaj.
Pričel bom z Južno Afriko, ker sem vam dolžan še nekaj slik in razmišljanj od tam. Druge kleti pa bom opisal v naslednjih javljanjih.
Obiski kleti v vinorodni deželi Stellenbosch so bili en velik užitek. Okolica, kleti, vinogradi,… vse je urejeno, prijaznost v kleteh ter domačnost, ki je nisem pričakoval. Ves okoliš živi za turizem (vinski) in hkrati od turizma. Od tukaj potem izhaja ta njihova domačnost in prijaznost, ker se pač zavedajo kaj jim daje kruh.
Pa gremo po vrsti…

Erni Els

Prva klet, ki sem jo obiskal. Čudovit ranč enega izmed najboljših igralcev golfa na svetu. Klet ni bila grajena z namenom ustvarjanja velikega dobička, ampak je bolj prestižnega pomena. V tem stilu je tudi urejena notranjost kleti in tudi okolica. Pridelujejo predvsem rdeča vina, ki so na zelo visokem nivoju. Izstopajo zvrsti.

Rust en Vrede
Klet, ki me je najbolj navdušila. Od okolja, ki je ostalo v stiku z naravo, do kleti in restavracije. Za razliko od ostalih posestev, kjer so korenito in grobo posegli v okolje, je tukaj vse skupaj v harmoniji. Posestev ima bogato zgodovino in velikokrat služi za protokolarne dogodke.
Vina. Najboljša vina, ki sem jih poizkusil v Južni Afriki. Cenovno dostopna, za razliko od vin Erni Els, kjer se boljša vina začnejo pri 50€. Očarajo čisto vsa rdeča vina, izstopa predvsem zvrst in Shiraz.

Thelema

Druga najbolj prestižna klet, takoj za Vergelegnom. Manjša, bolj butična klet za njihove razmere. Vinogradi so na hribih, kar ni običajno za J.A.R. Polovica vinogradov je na terasah. Rahlo razočaran nad vini, očitno sem imel prevelika pričakovanja. Navdušem sem bil nad Merlotom, ki je bil nekaj posebnega. Ne preseneča, da je že nekaj let št. 1.

Ken Forester

 Dovozna pot, tako je v Južni Afriki, do vsake kleti se pelješ vsaj kakšen kilometer po dovozni poti, ki je zmeraj lepo urejena.
Še ena izmed kleti s prečudovito okolico, kjer se zraven kleti ukvarjajo še z dresuro konj. Zelo lepa posest, ki pa je sestavljena iz dveh delov. En del je namenjen turizmu, drugi del pa predstavljajo klet in konji. Majhna a zanimiva. Prepričajo bela vina, nekoliko manj rdeča. Izstopa Chenin Blanc, po katerem je posestev tudi najbolj znana.

Rustenberg

Zelo velika posest, ki se zraven vinarstva ukvarja še z govedorejo. Seveda je vse skupaj strogo ločeno. Zelo lep degustacijski prostor, malce drugačen, a prav zaradi tega zanimiv.
Vina na zelo visokem nivoju, še posebej rdeče zvrsti. V zadnjih dveh letih so dobili priznanje za najboljšo bordojsko zvrst v Južni Afriki.

Jordan

Skriti v dolini. Pokrajina zelo spominja na prleške griče. Srednje velika družinska klet. Znani po Chardonnayu, ki je zares nekaj posebnega. Ampak moram biti Chardonnay 9.yard.
Bo dovolj, ker sem obiskal vse skupaj 21 kleti, zato sem opisal samo tiste, ki so me najbolj prepričale.
Drugače pa je bilo zanimivo videti drugo vinsko deželo, kjer vladajo drugačni pogoji kot pri nas. Opaziš veliko stvari, ki so bolje izpeljane kot v Sloveniji, a hkrati veliko stvari, ki so drugačne in za nas nesprejemljive. Delovna sila je v bistvu zastonj. Surovina je več kot enkrat cenejša kot v Sloveniji. Vsi vinogradi se namakajo. Stroški pridelave grozdja so zaradi vremenskih razmer in samega načina pridelave mnogo nižji. Tehnologija v kleti je primerljiva, mogoče smo celo pred njimi. Kakovost vin zelo visoka. Ocenjevalne komisije zelo stroge. Ni možno kupiti oz. dobiti vina s kakršno koli pomanjkljivostjo, kar za Slovenijo ne morem trditi. Vino lahko pridelujejo le tisti, ki so opravili 2 letno izobraževanje. Drugačno razmišljanje, kar prav gotovo pripomore k uspešnosti njihovih vin. 

3. april 

Pa sem spet v Evropi. Sem v Frankfurtu in čakam, na letalo za Brnik. Hja, štiri ure čakanja. Potrebuješ pa kar nekaj potrpljenja pri čekiranju v Južni Afriki. Svetujem, da ste 3 ure prej na letališču, ker je katastrofa, predvsem v Capetownu, ker je letališče eno veliko gradbišče zaradi SP v nogometu 2010. Hja v Johannesburgu pa smo imeli dirke po letališču, no za mene ni bla panika, samo boge babice in dedeki. Ko smo se čekirali smo dobili izhod na letalo št. 28, potem pa so nas. Vsi čakamo tam, nikjer nikogar, mi zmedeni, potem pa 20 minut pred odhodom letala javijo, da bo vkrcanje na izhodu 3. No, ne čudno da smo potem imeli slabo uro zamude, ki pa smo jo do Frankfurta spravili noter. Glede prtljage in teže ni panike, ker imajo limit 32 kg, plus mere kovčka in ko enkrat oddaš prtljago v Južni Afriki je do Brnika več ne vidiš. Tako, da lahko pozabiš na tistih 20 kg limita, kot piše na karti. Hvala bogu. No, upam da se prtljaga ne bo kje izgubila, ker potem bom imel problem z oblačili za Verono. Odpotujem jutri zjutraj ob 2.00. To bo še veselo.Južna Afrika je za mano. Bila je izredna izkušnja, ki je ne bom nikoli pozabil. Vse te kleti in toliko različnih načinov pridelave, filozofije, marketinškega razmišljanja,… V naslednjih dneh, ko pridem iz Italije bom dal gor še slike in spisek kleti, ki jih morate obiskati, če boste kdaj v J.A.R., zraven bom dodal tudi, katera vina teh kleti so izstopala. Vsa vina se brez problema dobijo v Evropi, na žalost pa ne v Sloveniji. Oh, ne da se mi pisat, sem preveč utrujen. Se bom pa javljal tudi iz Italije, če bom le imel dostop do interneta.

1. april  Tako, pa je prvi april in jutri se konča moje raziskovanje Južne Afrike. Na žalost to ni prvo aprilska šala, ampak gola resnica. Včeraj sem obiskal tri kleti in sedaj imam spet polno glavo načrtov, kaj vse bi spremenil v Sloveniji. Moram rečti, da smo glede turizma čiste ničle v primerjavi z Južno Afriko. Marsikdo bi se moral iti sem učiti, kako se stvari streže. Pa dobro nem o tem.Danes grem še v dve kleti in ob 16.00 sem dogovorjen v Lourensfordu, da še zadnjič podegustiramo vina in se poslovimo. Moral pa bom najti rešitev, kako spraviti doprsni kipec, ki sem ga včeraj kupil v Slovenijo, namreč je presneto težek. Bo pa lepa dekoracija v mojem, pardon najinem prvem stanovanju s Sašo. Ja danes bomo pakirali in tehtali, kaj bo šlo v osebno in kaj v ročno prtljago. To bo še zanimivo. Joj, še nekaj moram narediti. Razglednice, moja največja muka, to pa res nerad pišem. Dobro moji doma bodo razumeli, če jim nem nič pisal, ampak tast, on pa se po moje ne bo sprijaznil. Pa še kovček sta mi s taščo posodila, tako da to moram narediti. Če ne danes pa jutri. Nič grem uživat zadnje ure v Afriki, mislim, da se bom šel prvo malo kopat v bazen, potem pa po kleteh. Se bom probal jutri še kaj javiti, če ne pa je plan sledeči. Ob 11. uri se odpravim na letališče, do tja imam slabo uro, potem pa imam letalo ob 15.10. letim, do Johannesburga, prestopim na letalo za Frankfurt, ki ga imam ob 18.55. No, to je super saj pridem tja ob 17.30, tako da ne bo nekšnega čakanja. Potem pa na 11 urni let do Frankfurta. Hmmm, tam pa čakam štiri ure (fak) na let proti Sloveniji. Potem pa bo zanimivo, ko bom enkrat doma, saj bo mama imela polne roke dela s pranjem, ker se naslednji dan zjutraj nekje med četrto in peto uro odpravljam v Verono na  Vinitaly. Kako dolgo pa bom tam? Nimam pojma!